>
>>Čas za spletno stran posvečeno slovenskim filmskim festom? :)
>
>skoraj :)
>
>paa še to da bo netscape dal pasovno širino zastonj za vse te no budget filme (al neki tazga)
>
>to se mi recimo zdi zelo zanimivo in pohvalno
>še posebno ob vsem godrnjanju zakaj ni tega pa tega pa tega
>


Ne pozabit na podoben Filmofilov poziv. ;)

TU PA TAM: Filmofilov intervju z Mitjem Okornom, avtorjem filma Tu pa tam


Mitja, bralce Filmofila bo nedvomno zanimalo, od kod ti sploh ideja oziroma želja, da se lotiš snemanja celovečernega filma. Skratka, zakaj si se lotil snemanja filma?

Vse se je začelo s tem, da smo pisci scenarija gledali slovenske filme in videli, da manjka predvsem mladostniških, komercialnih in predvsem žanrskih filmov. Včasih smo bili dokaj jezni ob gledanju slovenskih 200-milijonskih projektov in smo si rekli, da moramo narediti film z mladostniško lahkotno temo, ki bo mlade, saj ti pravzaprav hodijo v kino, zabavala.

Film je neobremenjen, po slogu pa hiter, z dostikrat prav rapidno, spotovsko montažo. Zakaj si se odločil prav za tak slog in ali imaš kakšne filmske vzornike? Kateri so to?

Kot sem že pri prejšnjem vprašanju povedal, sta verjetno takšna montaža in vse, kar je povezano s filmom, prišlo iz tega, da smo gledali slovenske filme, ki so ponavadi drame in so zelo počasni, kar ni nujno slabo, toda mi smo pogrešali akcijo, dinamiko in veliko dialogov, zato smo tudi posneli tak film. Tudi primer glasbe v našem filmu je smešen.
Namreč po moje je je v samem filmu toliko, kot bi jo moralo biti v vseh slovenskih filmih v času od osamosvojitve pa do danes!

Seveda imam filmske vzornike: Guy Ritchie in Quentin Tarantino in seveda njuni filmi, kot so Snath, Lock Stock & 2 Smoking Barells, Pulp Fiction, na drugi strani pa tudi filmi, kot so Requiem for a Dream, Na Kitajskem jedo pse... In ni nas sram, da smo jih v formi totalno kopirali in tako naredili totalno žanrski film na seveda naš nekako balkansko-slovenski način.

Kako je potekala produkcija? Ste imeli avdicije? Kje ste zbrali sredstva za film? Kolikšen je bil proračun?

Produkcija je potekala tako, da so vsi, ki so sodelovali, delali zastonj, ker smo imeli v času predprodukcije in produkcije natanko nič denarja. Potem so priskočili Mestna občina Kranj, Klub študentov Kranj, Skupina Opus Design in še mnogi drugi - ker jih je preveč, si, prosim, poglejte zahvale.
Toda za tak projekt, kjer je sodelovalo 115 ljudi, je to, kar smo dobili, seveda resnično premalo, tako da smo ustvarjali v res težkih pogojih. Toda uživali smo v vsakem trenutku. Kregali smo se, tepli smo se in ustvarjali nekaj iz srca.
Veliko jih je omagalo, ampak film je sedaj tu. Avdicijo smo seveda tudi imeli, ampak predvsem zato, ker smo vedeli, da bo tam ful nekih bejb. Vse glavne igralce smo namreč že pred tem izbrali z ulice, stranske igralce pa smo poskušali dobiti čim bolj izkušene.

Sedaj je film posnet in premierno bo predvajan na LIFFu. Si zadovoljen s končno verzijo filma? Kaj praviš na to, da ga niso sprejeli na Festival slovenskega filma?

Film je posnet, ni pa še končan. Delamo zadnje popravke, kar nam bo omogočilo predstavitev filma v DVD obliki, tako da mislim, da bo film končan 19. novembra, in verjetno se bo na LIFFu zavrtel še vroč DVD.
Resnično smo srečni, da obstaja en festival v Sloveniji, in to mednarodni, ki šteka, da ne obstaja na tem svetu samo umetniški film, ampak tudi žanrski komercialni film, kar naš sigurno je.

S končno verzijo filma sem totalno zadovoljen. Kar se tiče slike, moram reči, da lahko slika konkurira tudi nekaterim slabše posnetim filmskim materialom, kar se pa tiče zvoka, pa upamo, da nam bo uspelo zvok nekako prilagoditi dvoranam, v katerih se bo film na LIFFu predvajal. Namreč film predvajamo z DVDja in tako imamo zato v teh dvoranah nekaj malenkostnih problemov.

Kar pa se tiče FSF, pa bi rekel samo to, da gre pač za sceno, ki nima posluha za komercialni film in ki forsira samo neke kvaziavtorske filme. Verjetno bi tudi sami umaknili kandidaturo na tem festivalu, ker nas je že prej sprejela Jelka Stergel na festival LIFF. Tako da, hvala Jelki Stergel in LIFFu.

Sprašujemo pa se, kako lahko Festival slovenskega filma zavrne nov slovenski celovečerni film, ko pa ima samo pet filmov??? Tukaj povzemam mnenje Jelke Stergel, da Festival slovenskega filma ne rabi selektorja, ker je produkcija premajhna. Potrebuje samo nekoga, da bo te filme razvrstil po kategorijah. Slovenski filmski festival bi moral biti ponosen na vsak slovenski film, ki je tja poslan, ker je slovenski film redkost in si ne moremo privoščiti, da bi še vihali nos.
Tako država kot Slovenski filmski festival bi morala biti ponosna na vsak slovenski film, ga vzeti pod svoje okrilje, ga negovati in skušati iz njega narediti, kar se le da. Ga promovirati in mu pomagati. Ne pa, da se grejo neke igrice.

Kakšni so sedaj načrti s filmom in sploh načrti za prihodnost?

Spraviti slovensko publiko v kino, ki je za nas edino merilo, ali je film ok ali ne. Če si bo dovolj zadovoljnega folka ogledalo naš film, potem smo naredili kul in dober film. Tako da želimo spraviti mladino v kino, da končno gleda film o njih in ne nekih zakompleksanih zgodb o ljudeh, ki jih mladi sploh ne poznajo.


spletna stran filma: link

15. 11. 2004 | Nadzorni svet Filmskega sklada Republike Slovenije – javnega sklada je na svoji 31. redni seji v petek, 12. novembra, na njegovo prošnjo sporazumno razrešil direktorja Filmskega sklada Sašo Jovanoviča. Direktor bo svoje delo opravljal do 31. januarja 2005, že ta teden pa bo v časnikih, v Uradnem listu in na spletni strani link objavljen razpis za novega direktorja oziroma direktorico.

Jovanovič je januarja 2003 na mestu direktorja Filmskega sklada nasledil režiserja Filipa Robarja Dorina. Ob svojem nastopu je poudaril predvsem potrebo po večji promociji slovenskega filma, njegov prvi program pa je nosil oznako »sanacijski«, saj je bilo ambiciozno zastavljenih projektov več kot proračunsko predvidenih sredstev. Pomanjkanje denarja ostaja vir številnih napetosti med filmsko stroko in Skladom kot tistim, ki programsko razporeja proračunska sredstva. Med vzroki, ki so vodili člane Nadzornega sveta, da so soglasno sprejeli predlagano razrešitev, je bila tudi ocena, da je za spodrsljaje pri izvedbi javnega razpisa direktor objektivno odgovoren.

Tako kot razrešitev je tudi imenovanje novega direktorja oziroma direktorice v pristojnosti Nadzornega sveta, ki ga sestavljajo dr. Melita Zajc, dr. Sašo Gazdič, Janez Lapajne, Silvan Furlan, Vlado Peruničič, Nikola Todorovič in mag. Stojan Pelko.


vir: link

posredovano v objavo:

--

Vojko Duletič je življenje preživel s filmom in za film. Dobesedno! Pot ga je, kot številne druge filmske ustvarjalce njegove generacije, vodila skozi različne filmske aktivnosti. Sodeloval je s Triglav filmom, z distribucijsko hišo Vesna film, z Viba filmom, ukvarjal se je s filmsko publicistiko, montažo, pisal je scenarije za kratke in celovečerne filme, jih režiral, bil je scenograf, predvsem pa je slovenskemu filmu zapustil značilno filmsko estetiko. Duletičeva filmska izrazna sredstva so imela značilno sporočilnost v estetiki slike, dinamiki kadra, dinamiki montaže ...
Že bežen pogled na njegov filmski opus kaže na povezanost z literaturo. Scenarij za film Samorastniki (Prežihov Voranc), filmski prvenec Na klancu (Ivan Cankar), Ljubezen na odoru (Prežihov Voranc), Med strahom in dolžnostjo (Karel Grabeljšek), Moja draga Iza (Ivo Zorman), Deseti brat (Josip Jurčič) so dela, ki so zrasla iz slovenske literarne zakladnice. Od Duletičevih celovečernih filmov je edino Doktor, nastal po izvirnem scenariju, čeprav je usoda dr. Vladimirja Kanteta izvrstna podlaga za roman o človeku, ki je sledil zvestobi do sebe, domovine in svobode.
Vojko Duletič je ustvaril vrsto zanimivih in predvsem dokumentarno dragocenih kratkih filmov kot so Gotska plastika na Slovenskem, Lutkarji, Slike iz galerije, Cinema verite, Vikend v Velenju, Hoja za soncem in dr. Tudi njegovi kratki igrani filmi Na petelina (F.S. Finžgar) in Podobe iz sanj (Ivan Cankar) odražajo povezanost z literaturo.
Med slovenskimi cineasti velja Duletič za umirjenega, a odločnega ustvarjalca, ki se ni podrejal trenutnim modnim muham, ni sledil navidezno aktualnim usmeritvam, ni se ukvarjal z novimi tehnologijami, čeprav ne moremo trditi, da mu niso znane. Ni se jih izogibal in nikoli ni vztrajal na tem, da ustvarja za veliki, kinematografski ekran in da zato ne dovoli, da se njegovi filmi predvajajo v manjših, n.pr. TV formatih. Marsikateri kritik, pa tudi stanovski tovariš, mu je očital hermetičen način podajanja filmske zgodbe. Ne oziraje se na take in podobne pripombe je ostal zvest svojemu videnju filma, torej tudi svojemu razumevanju filmske pripovedi. Pomemben se mi zdi igralski opus. Kamera je zabeležila enkratne igralske stvaritve kmečkega, podeželskega in mestnega življa v borbi za preživetje, bodisi v vojnem, bodisi v mirnodobnem času. Boris Juh in Marjeta Gregorač v filmu Med strahom in dolžnostjo, Metka Franko in Iztok Jereb v Ljubezni na odoru, Štefka Drolc v Na klancu in Moji dragi Izi, Zvone Hribar v Moji dragi Izi in Doktorju in če se ozrem na kratke filme: Vladimir Skrbinšek v Podobah iz sanj po Cankarjevi noveli Stotnik in smrt, vse to so stvaritve, ki opozarjajo na Duletičevo pozornost do igralcev.
Duletičev filmski opus lahko v najbolj pozitivnem pomenu besede označimo kot dela za domačo rabo. Njegovi filmi ne beležijo velikih prodajnih uspehov, niti niso v letih nastanka gostovali na filmskih festivalih. Pregled prodaj kaže po dve prodaji po posameznih filmih, večji del v tedanjih socialističnih državah: Češkoslovaški, Nemški demokratični republiki (Na klancu), Romuniji in Madžarski (Moja draga Iza), Sovjetski zvezi, Bolgariji, Nemški demokratični republiki (Deseti brat) ... Če k temu dodamo, da je bil Vojko Duletič po značaju zadržan, skromen, da se ni eksponiral, kar je pri filmu tudi potrebno, potem je razumljivo, da njegovi filmi, ki odražajo svojevrstno estetiko, niso bili sprejeti z razumevanjem in odkrito podporo. Niso doživljali zavračanje, a sprejeti so bili z rezervo. Zato je potrebno ob podelitvi najvišjega slovenskega priznanja za življenjsko delo na področju filma Vojku Duletiču, pošteno in pravično zapisati, da njegov filmski opus še čaka na vsestransko objektivno oceno. Morda je sedaj prava priložnost za tako dejanje in obenem možnost, da z retrospektivo njegovih filmov pridemo do celovitega pregleda njegove filmske ustvarjalnosti.

Milan Ljubić,
Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev

posredovano v objavo:

--

Sporočilo za medije
Za objavo


NA LETOŠNJEM FESTIVALU SLOVENSKEGA FILMA 38 FILMOV

Duletiču nagrada Metoda Badjure za življenjsko delo


(Ljubljana, 27. oktober 2004) Na 7. festivalu slovenskega filma, ki bo med 7. in 10. novembrom 2004 potekal v Cankarjevem domu in Kinodvoru v Ljubljani, bo prikazanih 38 slovenskih filmov. V tekmovalnem programu uradne selekcije se bo za nagrade vesna potegovalo 23 filmov, od tega 7 celovečernih, 8 kratkih in srednjemetražnih ter 8 študenstkih filmov. Selekcijo med prispelimi prijavami na 7. festival slovenskega filma je opravil selektor Nil Baskar, med izbranimi filmi pa bodo nagrade podeljevali Miha Hočevar, režiser, Pia Zemljič, igralka, Sreten Živojinovič, filmski distributer, Peter Zupanc, publicist in programski vodja ter Bernd Buder, prav tako publicist in programski vodja.

Letošnjo nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo prejme Vojko Duletič, režiser filmov, kot so Moja draga Iza, Na klancu, Deseti brat, Ljubezni na odoru. Milan Ljubić je ob tej priložnosti o Duletiču zapisal: »Vojko Duletič je življenje preživel s filmom in za film. Dobesedno! Pot ga je, kot številne druge filmske ustvarjalce njegove generacije, vodila skozi različne filmske aktivnosti. Sodeloval je s Triglav filmom, z distribucijsko hišo Vesna film, z Viba filmom, ukvarjal se je s filmsko publicistiko, montažo, pisal je scenarije za kratke in celovečerne filme, jih režiral, bil je scenograf, predvsem pa je slovenskemu filmu zapustil značilno filmsko estetiko. Duletičeva filmska izrazna sredstva so imela značilno sporočilnost v estetiki slike, dinamiki kadra, dinamiki montaže ... (...) Med slovenskimi cineasti velja Duletič za umirjenega, a odločnega ustvarjalca, ki se ni podrejal trenutnim modnim muham, ni sledil navidezno aktualnim usmeritvam, ni se ukvarjal z novimi tehnologijami, čeprav ne moremo trditi, da mu niso znane. Ni se jih izogibal in nikoli ni vztrajal na tem, da ustvarja za veliki, kinematografski ekran in da zato ne dovoli, da se njegovi filmi predvajajo v manjših, npr. TV formatih. Marsikateri kritik, pa tudi stanovski kolega, mu je očital hermetičen način podajanja filmske zgodbe. Ne oziraje se na take in podobne pripombe je ostal zvest svojemu videnju filma, torej tudi svojemu razumevanju filmske pripovedi.«
V Prvem preddverju Cankarjevega doma bo ves čas trajanja 7. festivala slovenskega filma in 15. mednarodnega ljubljanskega filmskega festivala (LIFFe) na ogled razstava v čast Badjurovemu nagrajencu Vojku Duletiču. Razstavo pripravlja avtorica Lilijana Nedič v sodelovanje s Slovensko Kinoteko.

Za nagrade vesna, ki jih podeljuje strokovna žirija, se bo letos potegovalo pet celovečernih igranih filmov, in sicer: Predmestje režiserja Vinka Möderndorferja, film Desperado Tonic režiserjev Borisa Petkoviča, Varje Močnik, Hanne A. W. Slak in Zorana Živuloviča, Ruševine Janeza Burgerja, Fantom Eme Kugler in film Norega se metek ogne Mitje Novljana. V tekmovalni program sta se uvrstila še dva celovečerna dokumentarna filma - Over the Sun, Under the Moon, režiserja Petra Braatza in Mesto na travniku Nadje Velušček in Anje Medved.

V delu tekmovalnega programa, ki zajema kratke in srednjemetražne filme, bo prikazanih osem filmov: Srce je kos mesa režiserja Jana Cvitkoviča, Child in time Maje Weiss, dokumentarni filmi Starmi cajt Alvara Petriciga, Zradirani Dimitra Anakieva, Zadnji čoln Jasne Hribernik, Prezrto poglavje slovenske kinematografije: Rudi Omota režiserja Dražena Štaderja in dva animirana kratka filma Sneguljčica 2000 Janeza Mariška in Konija Steinbacherja in Svetla prihodnost Marka A. Kovačiča in Kolje Saksida. Za nagrado vesna za najboljši študentski film se bo potegovalo osem filmov študentov ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo.

V netekmovalnem delu uradne selekcije bosta prikazani še dve koprodukciji: film Kako sem ubil svetnika Teone Strugar Mitevske in Sivi kamion rdeče barve v režiji Srđana Koljevića.

V spremljevalni program letošnjega 7. festivala slovenskega filma se je uvrstilo 13 filmov; dva celovečerna filma (Goveja postrv Stjepana Drače in Making of Varuh meje režiserja Petra Braatza) in 11 kratkih.

Nagrade vesna bo letos podeljevala petčlanska strokovna komisija, katere predsednik je režiser Miha Hočevar, ki je podpisal dva celovečerna filma Jebiga (2000) in Na planincah (2003). Žirijo sestavljajo še igralka Pia Zemljič, ki jo srečujemo na odru Drame SNG Maribor, zapomnili pa smo si jo tudi po filmskih vlogah (Varuh meje režiserke Maje Weiss), Sreten Živojinovič, direktor distribucijske hiše Creativa, Peter Zupanc, filmski publicist in programski vodja mestnega kina Metropol v Celju in Berndt Buder, filmski publicist, član programskega odbora festivala Cottbuss in programski vodja berlinskega art kina Babylon.

Prvi dan 7. festivala slovenskega filma bo v znamenju Televizije Slovenija. Selekcijska komisija, ki so jo sestavljali Drago Pečko, Igor Palčič in Jaroslav Skrušny je izbrala 13 oddaj, ki bodo prikazane na festivalu: Prijatelj čebelar (režija Hanka Kastelicová), Izkušnja razlike (režija Marko Naberšnik), Čudodelni urok (režija Polona Sepe), Emanuel iz Evrope (režija Tina Košak), Slika (režija Siena Krušič), Potovka (režija Amir Muratović), Adijo, Tobačna (režija Slavko Hren), In potem Goldy reče ... (režija Bojan Labovič), Sestra v ogledalu (režija Helena Koder), Zvočnost slovenske duše (Pomlad, Poletje, Jesen, Zima; režija Hanka Kastelicová), Nestrpnost (režija Željko Ivančič), Ljubljana (režija Željko Ivančič), Jasnovidka (režija Biljana Čakić Veselič). V okviru televizijskega dne bo prikazanih še devet etud študentov Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Babičeve nagrade za najboljše igrano delo, dokumentarno delo in študentsko etudo bo podeljevala tričlanska žirija, ki jo sestavljajo: Zemira Alajbegović Pečovnik, Vlado Žabot in Drago Pečko.

Vse nagrade bodo podeljene v sredo, 10. novembra 2004 na slavnostnem zaključku letošnjega 7. festivala slovenskega filma, ki bo hkrati tudi uvod v naslednji filmski dogodek, 15. ljubljanski mednarodni filmski festival (LIFFe). Podelitev nagrad bo ob 20. uri na svojem 1. programu prenašala tudi televizija Slovenija.

V okviru 7. festivala slovenskega filma bodo tudi tri strokovna srečanja: Problematika izvirnega igranega programa na slovenskih televizijah, okrogla miza, ki jo pripravlja Jaroslav Skrušny iz Televizije Slovenija, Digitalno v filmu, srečanje, ki bo osvetlilo različne vidike digitalne produkcije in ki ga bo vodil Samo Rugelj, urednik revije Premiera in okrogla miza Festival slovenskega filma – včeraj, danes in jutri, ki jo s sogovorniki pripravlja Jurij Meden in ki bo postavila temelje festivala v prihodnosti.

posredovano v objavo:

--

Smo Mestno društvo gluhih Ljubljana. Predstavitev društva si lahko ogledate na spletni strani: link

Ena izmed naših dejavnostih je predstavitev mladinskega filma "Luč prijateljstva" po Sloveniji, ki bo predvajan trikrat v mesecu oktobru, in sicer:

- v četrtek, dne 28.10., ob 13.00h in 14.15h v kinodvorani Komuna.

- v petek, dne 29.10., ob 11h in 12.15h v kinodvorani Kolosej v Mariboru - dvorana št.4

- v petek, dne 29.10., ob 11h v kinodvorani Metropol v Celju.

Posebnost našega filma je prikazovanje znakovnega jezika, jezika gluhih, in je vsebinsko soroden z mladino, zato želimo razširiti informacijo o predvajanju filma v Ljubljani med mladimi in študenti.

Osnovni podatki o filmu:
- naslov: Luč prijateljstva
- dolžina: 40 minut
- podnaslovljen v slovenskem jeziku, ozvočen (s sekundnim zamikom)
- Cena vstopnice je 200 SIT. Rezervacija vstopnic po e-pošti (infoAFNAdrustvo-gluhih-ljubljana.si), najkasneje do torka, 26.10 za Komuno, in do srede, 27.10., za Celje in Maribor.

Predvajanje filma je finančno omogočila Mestna občina Ljubljana.

Za razna vprašanja smo vam na voljo.

Robert Lah,
vodja projekta

Scena: Revija & knjižna zbirka Premiera

Kar so na slovenski filmski sceni za domači film naredili filmi, kot so V petek zvečer, Jebiga in Zadnja večerja (navedeni po kronološkem redu snemanja), to je za domači filmskoknjižnozaložniški trg naredila zbirka Premiera. Gre za knjižno zbirko, ki je popolnoma gverilska, financirana mimo države in hkrati tudi odmevna in uspešna. Je podaljšek zdaj že dobro znane brezplačne revije Premiera.

Ker gre - vsaj kar se knjižne zbirke tiče - bolj za entuziastični kot komercialni podvig, jim ne gre veliko zameriti, čeprav se včasih zdi, da so nekatere knjige morda prehitro izdelane, preveč instantne, da gre dostikrat samo za zbir že prej objavljenih časopisnih člankov in da včasih niso primerno opremljene - manjka jim indeks, bibliografija etc. Skratka, da je na makro nivoju (zbirka) zamisel hvalevredna bomba, na mikro (posamezne knjige) pa vas lahko pusti nekoliko zadržane. Res se zdi, da založbi manjka vsaj kakšen natančen pregledovalec faktično/zgodovinskih podatkov. Na primer Marcel Štefančič, mlajši, si v svoji Coolekciji nekoliko po svoje razlaga pravila Dogme glede tehničnega formata in tako zadevo napačno posreduje dalje tudi bralcem. V neki svoji kolumni za Premiero (ponatisnjeni tudi v knjižni obliki?) trdi, da je legendarni producent Irving Thalberg umrl v letalski nesreči (v resnici za pljučnico) in tako naprej... Gre za manjše napake, ki verjetno izhajajo iz produkcijske naglice: množična produkcija revialnih tekstov in knjig ima tudi svoje slabe strani - vseeno so te slabe strani manjše, kot če tovrstne produkcije sploh ne bi bilo (dejstvo, ki se ga ne zaveda marsikdo, ki je vihal nos tudi nad zgoraj navedenimi progresivnimi gverilskimi filmi). Ampak, ali si tako majhna založba brez državnih subvencij sploh lahko privošči profesionalnejši pristop? V nedavni spremni besedi kataloga zbirke so glede tovrstnega založništva precej črnogledi tudi na uredništvu. O tem in drugih stvareh smo se pogovarjali z urednikom Premiere Samom Rugljem.


Samo, kakšen je bil začetek? Od kod ideja, da se lotiš knjižne zbirke v času, ko so zaradi interneta knjige o filmu malodane že anahronizem, in še posebej, ko se zdi, da knjig nihče več ne kupuje?

Vse skupaj se nam je zdela primerna nadgraditev revije Premiera. Ta izhaja v nakladi 35.000 izvodov, knjige pa v 100x manjši nakladi. To se nam je zdelo primerno nasprotje. Kot prva knjiga so izšli nekateri moji članki iz Delove Sobotne priloge, ki so bili v knjižni obliki tudi precej bolj pregledni kot pa na velikih časopisnih polah Sobotne priloge. Knjiga se mi tako ali tako zdi tudi primerna oblika shranjevanja kakih solidnih tekstov, ki drugače hitro uidejo v pozabo. Seveda pa govorim o daljših, bolj dodelanih tekstih, ne o nekaj tisoč znakih, ki so običajno v navadi za revije. Generalno mislim, da se za usodo knjige ni bati. Še Bill Gates si bojda sprinta vse tekste nad štiri tipkane strani. Internet je primeren za hitre informacije, za interakcijo, za iskanje faktov, knjige pa za počasno in poglobljeno branje. Precej bolj priročne so, in predvsem manj kvarijo oči :) Ja, pri nas se knjige res malo kupuje, ampak to je bolj naša posebnost kot pa generalni svetovni trend.

Naklade so butične - okoli 300 izvodov. A za slovenski trg je že to lep uspeh. Koliko se jih potem v povprečju proda?

Najbolj prodajani filmski knjigi sta bili Državljan Kane Marcela Štefančiča in moja knjiga o Evropskem filmu. Obe sta bili izdani v nakladi 700 izvodov, imamo pa še kakih 200 izvodov vsake. Ostale se prodajo nekje na nivoju 200 izvodov, kaka celo manj. Osebno mislim, da res dobra filmska knjiga najde publiko, ki pa je zelo stroga in kritična. Referenčne zadeve si bo nekaj sto ljudi v Sloveniji zmeraj kupilo.

Osebno menim, da je največji uspeh zbirke v tem, da je izdala nekaj knjig do sedaj še neznanih avtorjev. Bomo tudi v prihodnje brali kakšna nova imena?

Ja, vsaj dva nova avtorja bomo izdali v prihodnjem letu.

Ker ne gre za raziskovalno publicistiko, je moteče, da v nekaterih knjigah pri povzemanju avtor svojim virom ne da primerne atribucije s pregledno bibliografijo - zakaj ne? Po eni strani se potem zdi, da je knjiga napisana 'na brzino' in 'po anekdotičnem spominu', po drugi strani pa se - za dela, kjer manjkajo navedbe virov - zdi, kot da bi se pri njih avtor bal, da njegovo lastno delo ne prinaša kakšne za bralca nove vrednosti.

Vse knjige niso delane po istem principu, z istim konceptom in zato prihaja do razlik. Če gre za avtorefleksivne eseje ali kritike, potem to tudi ni potrebno. Je pa seveda tu še marsikaj za postoriti.

Kakšni so načrti za prihodnost? V katalogu zbirke je bilo možno prebrati dokaj črnogled sestavek, kjer se že tudi na uredništvu Premiere sprašujete, kako naprej.

V treh letih smo izdali 33 knjig, večinoma filmskih knjig. Država se sprašuje, kako pospeševati audiovizualno kulturo, hkrati pa npr. letos naše zbirke niso programsko podprli, kljub temu, da smo že nekaj let edini, ki redno izdajamo tovrstne knjige. Če bomo dobili kako subvencijo, bomo izdali še kake prevode, v nasprotnem primeru bomo našo produkcijo v naslednjih dveh letih malo omejili. Za vse te knjige, kjer sem bil urednik, si nisem izplačal niti tolarja honorarja, čeprav sem imel z vsakim projektom veliko dela, da o stroških ne govorim. Do neke mere lahko furaš altruizem, na neki točki pa se moraš znati tudi zaustaviti. Letos sem do izida skupaj s svojimi sodelavci pripeljal več kot deset knjig drugih avtorjev, za edino, kjer smo dobili subvencijo od Ministrstva za kulturo, torej ravno za mojo Na krilih besed, filmi po knjigah pa mi je zmanjkalo časa. To je nonsens in absurd, zato mislim v prihodnjem letu ali dveh do konca pripeljati nekaj svojih projektov (poleg že omenjene načrtujem še tri knjige), ostalo pa bom izpeljal v okviru zmožnosti in tako, da ne bo obremenjevalo mojega tekočega dela. Večino dosedanjega dela v zvezi s knjigami sem namreč opravil po običajnem delovniku. Treba se je zavedati, da je v knjižni zbirki Premiera v treh letih izšlo več knjig, kot jih je povsem institucionalna Kinoteka izpeljala v skoraj desetih letih. In to ob tem, da imajo tam celo založniški oddelek, ki že dve leti na svetlo ni spravil ničesar.
Zastoj njihove produkcije, skupaj z vse večjim hermetizmom Ekrana, ki se mu v zadnjem času odpovedujejo tudi eminentni domači filmski ustvarjalci, je po mojem tudi največji razlog za zmanjšano zanimanje za resnejšo filmsko literaturo. Dokler mi nismo začeli izdajati knjižne zbirke Premiera, nekaj časa med Ekranom za nekaj sto ljudi in zgolj zabavnimi teksti o filmu ni bilo skorajda ničesar, kar bi imelo kontinuiteto. Verjamem, da bo po naši 50. knjigi vse skupaj bolje. V splošnem pa sem si sicer zadal, da pri naši založbi izdamo 100 filmskih knjig.

Internet je prinesel razmah različnih mnenj in občutek, da je vse lahko globalno. Misliš, da bi tudi Slovenci lahko kdaj dobili kakšnega specializiranega filmskega publicista, ki bi bil pomemben tudi širše? Ki bi presegel ozke domače okvire in ki bi lahko bil uspešen tudi na angleško govorečem trgu?

No, enega že imamo, Žižka, seveda, ki v svojih tezah pogosto operira tudi s filmsko teorijo v povezavi s psihoanalizo. Drugače mislim, da je trenutno edino Marcel Štefančič sposoben pisati tekste, ki bi funkcionirali tudi širše. Državljan Kane, na primer, bi
se, če bi bil preveden v angleščino, gotovo dobro prodajal. Podobno tudi A. I. o Spielbergu in Kubricku. Marcel šele prihaja v najboljša leta, izčistil si je stil, v knjigah je povsem razumljiv, hoče biti razumljiv, vprašanje pa je, če ima sploh ambicije, da bi šel pisat in vse skupaj za izven Slovenije.
Kar se drugih naših avtorjev tiče, se mi zdi, da ima veliko potenciala tudi Dušan Rutar. Izdali smo kar nekaj njegovih knjig, ki so za običajnega bralca najbrž preveč zahtevne, za zahtevne bralce pa imajo, vsaj kolikor mi sem ter tja kdo reče, morda preveč digresij. Razmišljal sem o tem, da bi Rutar kako temo morda moral obdelati pod strožjim uredniškim nadzorom (sedaj se tako v njegov, kot v kak drug avtorski izraz ne vmešavam veliko, če je le vse skupaj konsistentno), z omejenim obsegom itn. Morda se še kdaj domenimo za kak projekt. Enkrat sva se pogovarjala o analizi t. i. kultnih filmov ali pa o analizi filmov s t.i. veliko skrivnostjo... Vsekakor je njegova delavnost izredna, giblje se po medmrežju, morda bi se sčasoma lahko prebil tudi ven. Ko smo izdali Matrico Forever, sem mu rekel, naj piše bratoma Wachovski, če bi financirala prevod te knjige v angleščino. Rekel sem mu: Če bi jaz zaslužil milijone z enim filmom, in bi kdorkoli na svetu o tem filmu napisal 440 strani, bi me definitivno zanimalo to prebrati, in bi brez problema dal tistih nekaj tisoč dolarjev za prevod. Dušan je poslal pismo tako Warner Brosu kot bratoma. Morda bo še kaj iz tega...

Hvala in še veliko knjig! F