The Ides Of March

Ravno iz kina in najbolje kar takoj napisati nekaj misli, preden pozabim. Ne, da bi bil film čisto popolnoma pozabljiv. Gre za soliden produkt, nekaj takega kar od *režiserja* Clooneyja lahko pričakujemo (pozorni bralci Fkluba se bodo verjetno spomnili, da se mi kot igralec Clooney ne zdi nič posebnega, prej nasprotno, kot režiser pa je tudi bolj lahkokategornik). Dobro sestavljena, kompetentno napisana politična drama o kampanji nekega guvernerja za predsednika (igra ga Clooney sam), ki ima sicer kar precej predvidljivih zavojev, a še vedno kljub temu kot celota deluje presenetljivo nadvse gledljivo.

Ryan Gosling meni sicer skoraj v nobenem filmu ni prepričljiv (beri temo o filmu Drive) in tudi tukaj mi ni, ampak nekako paše v povzpetniško vlogo vrhunskega mladega političnega stratega, pa čeprav gledalci ne dobimo dovoljšnega vpogleda v to, kaj naj bi definiralo njegovo politično preračunljivost in marketinško genialnost. To je tudi morda največja zamera filmu: gradi namreč predvsem na likih, ki se ukvarjajo s političnim marketingom. Pa tega čarovništva (kar bi bilo res zanimivo) ne pokaže prav veliko, ampak se vse zelo hitro zreducira na znano 'politika je kurba' poanto in nekaj (umazanega) mešetarjenja. Ok, lahko banaliziramo in rečemo, da je to itak vse, kar politični marketing predstavlja (in resnica verjetno ni daleč od te teze). Goslingova etična preobrazba je tudi nekoliko šibko izpeljana, pa pogrešal sem bolj zabeljene dialoge, saj gre koneckoncev za politični film. Iz materiala bi se dalo naresti pač veliko več, tako pa je vse zelo poštirkano.

Če sta glavna igralca nekako zadostna za vlogi oz jima zgolj 'ustrezata' (kje so karizmatični igralci včerajšnjega dne?), pa velja omeniti vedno zanesljivega Philipa Seymoura Hoffmana in Evan Rachel Wood, ki je iz precej povprečno izdelanega lika naredila verjetno največ, kar je lahko. Marisa Tomei ima čisto stransko vlogo, brez omembe vrednih trenutkov. Res škoda, da njenega lika novinarke niso malo bolj dodelali in tudi bolj vpletli v zgodbo in tako npr še spotoma pokritizirali pajdaškost politike in 'neodvisnega' novinarstva. Se mi zdi, da hollywoodski filmi še vedno gojijo en zelo romantičen odnos do novinarskega foha kot predstavnika nekakšne poštenosti bla bla bla.

A da ne bom prekritičen: vedno bolj cenim filme, ki štepnejo svoj čas nekje pod 100 minut in treba je vseeno dati priznanje Clooneyju, da se loteva bolj resnih tem. Hvala k*, da ne snemajo vsi samo romantičnih komedij.

Pa še nekaj o projekciji: bila je neverjetno 'zbledela'. Nobenih živih barv. Se mi ne zdi, da je bil tak film, ampak da je šlo za nekakšno tehnično zadevo/napako. Morda kdo sluti, kaj bi to lahko bilo?

Hm. Očitno sem imel neke težave pri oddaji tega sporočila in ga je oddalo še ne do konca spisanega. Kakorkoli. Tukaj je zdaj prava verzija.